IV.
Prispeval Gregor   
torek, 25 September 2012 07:26

Ker se je moja prva šahovska knjiga prebirala kot najbolj napeta avantura, sem jo kmalu "dal" dvakrat "v celoti skozi" in sem si kupil še Embarassed Embarassed

   Laughing Laughing Laughing.

 

Danes si težko predstavljamo, da med prvimi desetimi, uvodnimi potezami, v partiji preberemo knjigo, saj poteze potujejo s hitrostjo elektrončkov skozi bakrene žice in s hitrostjo fotonov po optičnih kablih. V tistih dneh je dopisnica na Korčulo potovala tri dni, nazaj tri dni, igralec pa je tudi porabil čas za analizo.

V knjigi "šah za vsakogar" sem za "angleško otvoritev" prebral misel, da je podobna "sicilijanski obrambi z obrnjeno barvo figur in beli je v manjši prednosti". Kako pa je v prenosti ? To ni pisalo. Še pred Veliko nočjo sem bil obkoljen s prvim metrom šahovske literature. Paradni snopič idej je bil:

Kartonska škatla z dopisnicami se je vedno bolj polnila.

Listi v karirastem zvezku, kjer sem radiral in s svinčnikom na novo risal figurice, so bili vedno tanjši.

Na pošti Orehova vas so začeli stiskati pesti zame. Kadarkoli sem prinesel snopič dopisnic, smo klepetali o tem, kako to gre, kdo igra, koliko časa traja.... Prišlo je tako daleč, da se mi je pismonoša opravičeval, ker ni dopisnice zame, a furgon iz Maribora zares ni pripeljal nobene.

Vsaki mesec je prišel Bilten Saveta za dopisni šah ŠK SAVA Beograd. "Oprosti, ker sem ga prelistal," je rekel pismonoša,"neverjetno je, da se v tvojem dopisnem šahu vse to dogaja."

 

V tistem Biltenu me je najbolj zanimala tabela turnirja SDŠ-III-67. Vedno bolj se je polnila z rezultati in zgodil se je dan, ko je bila do konca še ena sama partija. Moja želja je bila skromna - remi. Če remiziram, imam pol točke več od drugo-uvrščenega, a to ni moj "pjesnik iz Perasta", ki ima trdnjavo in kmeta proti mojemu lovcu in dvema kmetoma. Ponudil sem mu remi, a je zavrnil in igro sva nadaljevala. Preden sva zamenjala kmete mi je nekajkrat ponudil dve ali tri svoje pesniške zbirke.

On - meni. Jaz pa sem "tehtal" ali naj namenim dinarje za "rumeno C" enciklopedijo, ali - raje - ne.

Po nekaj potezah trdnjave proti lovcu in kmetu se je odločil, da mi bo poklonil remi, da mi bo naredil veselje, če si toliko želim zmagati v tej skupini.

Meni ni bilo najbolj jasno, ali sem, s to zmago, osvojil III.šahovsko kategorijo, ali - morda - že drugo, a nekaj je bilo: lahko sem se prijavil na turnir SDŠ - II - xxx. Ne - ne. Na več turnirjev. Saj sem se skozi Bilten naučil, da mnogi šahisti igrajo več turnirjev hkrati.

Ker sem se "razširil", sem spoznal, prve, slovenske dopisne šahiste. Bojan je prekolesaril 25 km od Ptuja v Orehovo vas na pivo in "šah v živo". Stanko je bil doma v Mariboru, Dušan v Velenju, Jože v Mežici.

Nekaj let sem se motal znotraj II. in I. Glede na "aktualno" informacijo "o "remiju za 250 €" se moram spomniti turnirja, ki je potekal tako: nekdo izgubi partijo, ostale preda, ker nima več možnosti zmagati. Tako "odstopi" drugi, pa tretji, četrti, peti, šesti. Ostanemo še trije. Jaz - naivnež - Vojvodinca vprašam, ali ve, kakšen bi bil končni vrstni red, če bi mi trije končali turnir tako, da vsaki zmaga eno partijo, drugo izgubi.

Vojvodinec se je moral pisati Toth, saj je to, večno prvi, priimek, na katerega se spomnim, če kdo omeni Vojvodino.

Prišel je dopis šahovskega sodnika, da v primeru kroga za prvo mesto, sestavijo posebno komisijo, ki ugotovi, ali so rezultati dogovorjeni. V tem primeru so lahko vsi trije šahisti diskvalificirani.

Kasneje je prišla pošta iz Vojvodine, da je "on" moj predlog posredoval sodniku turnirja.

Halo ? Predlog ? Prosil sem ga, da mojo dopisnico pošlje sodniku turnirja, sam pa sem mu tudi pisal, da ni bilo nobenih predlogov, da pa se zavedam, da ne poznam dodatnih kriterijev za razvrščanje.

Aleluja - turnir se je končal "korektno" - Vojvodinec je zmagal pol točke pred mano.

 

Še nekaj je prinesel Bilten iz Beograda. Novico o tem, da naši šahisti igrajo tudi v Evropi in v svetu. Res je, da so takšni turnirji trajali tri, štiri ali pet let, a začeli so me "zanimati". Iskati toliko časa II. ali I. ? Ne. To moram narediti "doma". Samo, kako ?

Bojan me je nagovoril, da greva skupaj na polfinalni turnir za jugoslovanski pokal. Bojanu se ni "izteklo", meni pa se je zgodil "Janko". Čeprav vsaki na svoj način, stanovska kolega, sva se prvič znašla za isto "dopisno šahovnico". Z Jankom sva se "v živo" (zdaj pravijo OTB) srečala trikrat, a samo enkrat sva rekla dve-tri besede o dopisnem šahu. Bila sva na koncu "francoske obrambe", kjer je on, kot beli, zmagal, pa mi je rekel, da v dopisnem šahu ne smem igrati s črnimi figurami variant, ki jih enciklopedija označi s prednostjo za belega, saj so te variante strokovno raziskane. Moram priznati, saj ga še danes poznam, kot velikega človeka, da sem si to vzel k srcu (res pa je, da me še danes vedno "odnese" šahovska "romantika" - ni lepe zmage brez lepega poraza).

Končalo se je sanjsko:

 

 

Verjetno sem bil diplome bolj vesel, kot je bil zmagovalec turnirja vesel svoje "kante". Pomenila mi je "srednji razred" in - ker so me vedno bolj zanimali turnirji v Evropi in v svetu - neko planoto, po kateri se bo častno sprehajati.

 

 

 

Ker so se v tistem času začeli dogodki, ki so "dovolili", da je ena država počila po šivih, da bi se "zgodile" nove države, sem ujel še zadnje nitke dopisnega šaha Šahovskog saveza Jugoslavije ŠK SAVA Beograd. S teh svetovnih turnirjev (sedem v skupini) se najbolj spomnim policaja iz Honolulu (USA). Pankratova iz Rusije in štirinajstih Brazilcev. V Ameriko, Rusijo in Brazilijo ter nazaj so dopisnice potovale šest, sedem tednov in več. Edino veselje sta mi bila pismonoši v Miklavžu - v tem času sem se preselil - ki sta mi nosila dopisnice iz vsega sveta ter se čudila, da smo ljudje, ki tako šahiramo. Aja, Brazilci. To je pa potrebno sklepetati. Ko sem pri štirinajstem uspel remizirati, sem mislil, da se je zgodil čudež. "Peglali" so me eden za drugim, kot se likajo pleničke - hitro in učinkovito. Žal sem izgubil partijo - mislim na zvezek z zapisom - s tistim, ki mi je "podtaknil" varianto "orangutan" - izraz "pacer" bi, v tej partiji, bil zame čista pohvala.

 

V eni od šahovskih knjig skrivam:

Pripoved o "jugoslovanskem" delu mojega dopisnega šaha naj končam tako, da omenim gospo Tilko Miličić, ki je bila, v tistem zadnjem obdobju, tajnica "dopisnih šahistov", z dušo in srcem, do konca in še malo preko.

V bistvu je šlo za to, da je bilo na delovnem mestu nujno pohvaliti "sam sebe", da delaš "nekaj" tudi "zunaj" predpisanih obveznosti. Pa je gospa Tilka prebrskala svoje mape kljub temu, da je bilo konec "skupnega življenja", in "poštemplala" NEKAJ, za kar sem prepričan, nima nihče od slovenskih dopisnikov moje generacije:

 

Ta porumeneli papir mi je dragocen, ker se je v času mojega dopisnega šaha zgodilo - neverjetnih - sedem selitev (sprememb stanovanja), pravijo pa, da je že tretja selitev isto, kot da si enkrat pogorel.

 

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje storitev. Potrdite s klikom na gumb, da se strinjate z uporabo piškotkov.

Sprejmem piškotke s spletne strani.