Dopisni šah Slovenije

Več o Parku Kralja Matjaža ...

Po uspešno zaključeni sobotni seji smo se podali v zgodovinski in pravljični svet, ki ga lahko doživite samo v Črni na Koroškem. Obiskali smo Etnografsko zbirko v Črni, kjer nas je gospod Alojz Repanšek skozi razstavljene predmete popeljal v bogato zgodovino Črne in okolice. Alojzovo duhovito pripovedovanje nam bo še dolgo ostalo v spominu in prav zato si bomo o Črni zapomnili kakšno zanimivost več.

In že je nastopil čas, da obiščemo Kralja Matjaža. Odpravili smo se proti Podpeci, kjer naj bi si napolnili lačne želodce. Toda, na poti nas je čakalo presenečenje …

Sredi »ničesar« je Mitja zaukazal, naj se naša kolona zaustavi. Tik ob cesti je skrit zapuščen rudniški rov, v katerega smo vstopili. Ob razsvetljavi nekaj sveč, so se naša očesa hitro privadila na temo. Opazili smo, da nas v kozarčkih čaka nekaj opojnega in tekočega, kar nas je premamilo, da smo kozarčke takoj pograbili. Toda joj …

Iznenada se iz teme pojavi čudno bitje, ki nas ni prav nič prijazno sprejelo. Tako rekoč nepovabljeni smo vdrli v svet podzemnih škratov, perkmandelcev, kot jim pravijo na Koroškem. Pa smo se dokaj hitro spoprijateljili z nenavadnim bitjem. Dovolil nam je, da dobimo vsak svoj kozarček, toda samo enega. Če bi se kdo polakomnil dva, bi se mu vse skupaj spremenilo v navadno vodo.

Škrata večkrat obiščejo tudi otroci. Ti dobijo bombone, vendar smejo vzeti le po enega, sicer se jim vsi spremenijo v navadno kamenje … Skratka pri perkmandelcu smo doživeli pravcato lekcijo, da človek za srečo ne potrebuje neznanskega bogastva. Potrebuje, kolikor pač potrebuje, vse ostalo se mu spremeni v vodo, kamenje, nepremičninske luknje, ničvredne delnice in podobno. Imel sem kar nekaj idej, kdo vse bi moral pod nujno obiskati ta skrivnostni kraj in kako vse drugače bi lahko bilo v tej naši ljubi Sloveniji. Perkmandelc za predsednika!

Kmalu zatem smo pa le prispeli v Podpeco na ravnico Mitnek, kjer stoji Gostilna Pri Matjažu. To je točno tam, kjer pozimi gradijo snežne gradove. Spoznali smo gostilničarja Matjaža Mrdavšiča, ki je nenavadno podoben skrivnostnemu perkmandelcu. Ali pa se nam je to samo zdelo? Itak so si baje Korošci med seboj podobni, vsaj za neko vas to velja.  Ampak, kosilo v tem idiličnem okolju je bilo pa več kot odlično. Za trenutek mi je bilo celo žal, da ne jem mesnih jedi, kajti ponudili so nam tudi eno največjih koroških specialitet - tovste grumpe.

{jcomments on}