Dopisni šah Slovenije

Bil je šesti ali sedmi razred osnovne šole. Šahovska slika pripoveduje o črnolasem dekletu, ki je sedlo na drugo stran mize. Do takrat sem na drugi deski za ekipo moje osnovne šole naredil 11 ali 12 pik - brez poraza, brez remija - mala pa je začela partijo s potezo Sf3. Ker nas je mentor dva tedna v šolski knjižnici "peglal", da dober šahist začne z 1.e4 ali 1.d4, je bil zame takšen začetek partije presenečenje.

Zakaj sem si to tako natančno zapomnil ?

Ker sem partijo izgubil, moja šola je ostala brez pokala, mentor je kričal name, da naj grem peš domov, ker on za takšno zgubo ne bo skrbel....

Pa sem šel, zares šel, 12 km daleč, peš. Domov. Kasneje se je izkazalo, da sem mentorju, zaradi tega, naredil nekaj skrbi, ampak - spomin je ostal. Danes vem, kdo je bila črnolaska, ki me je takrat "speglala" in moram priznati, da sem ponosem, da je bila to prav ona.

V gimnaziji je bil moj šahovski mentor tudi moj profesor matematike. Na eni od šahovskih ur mi je "vcepil" misel, ki me še danes spremlja skozi življenje - tudi skozi dopisni šah. Na šolskem prvenstvu sem igral partijo proti Lidiji (tri šolska leta sem bil neskončno zaljubljen v to deklico) in v enem trenutku je naredila slabo potezo, jaz pa sem rekel, da lahko vrne in igra nekaj drugega. Mentor je slišal, takoj pristopil in rekel: "Ja, Marjan, s polno r---- je lahko s-----. Me zanima, kaj bi naredil, če bi imel figuro manj." Kako poučna misel za vse življenje. Vcepila se mi je v sive celice enako globoko, kot pregovor "hiti počasi".

Moja šahovska pot ni vodila v šahovski klub, saj je bila mama sama s tremi otroci in na triizmenskem "šihtu" pa smo morali, bolj ali manj, varovati eden drugega, kot pa iskati svoje ambicije. Kljub temu, iz tega obdobja, obstajajo tri, skoraj neverjetne, pravljice, v katerih igra glavno vlogo moja mlajša sestrica Olga, šahovsko bi jo imenoval "kanonfuter".

Bilo je tako, da so v ŠK Fram organizirali pokal maršala Tita, pa je "moji" ekipi bratrancev manjkal igralec in sestrica se je dala prepričati. Vaši domišljiji prepuščam obline deklice v mesecu maju, ko bo julija dopolnila 13 let, in ima 167 cm in 58 kg. Oblekla je majčko in takrat popularne "vroče hlačke" in smo šli, s kolesi, v dvorano Partizana v Framu in že v prvem kolu žrebali ŠK FRAM I. Nisem igral veliko potez s svojim nasprotnikom, ko je dvorano napolnil glasen smeh in vsi so vzklikali moji sestri. Kasneje mi je pripovedovala, da jo je tisti Framčan spraševal, kako ji je ime, koliko je stara, če ima fanta.... ona pa mu je "stisnila" šušter-mat.

Nekega dne smo se v priljubljenem vaškem bifeju, ob edini steklenički coca-cole, fantje igrali "kralja". Sam ne vem več, koliko časa sem bil "kralj", a bilo je tako, da nihče več ni želel igrati z mano. Se me je usmilila moja sestra. Kdo ve, koliko partij je izgubila z menoj, a takrat mi je zadala boleč poraz ... zrušila je "kralja" dneva, končala šahovsko druženje, še mnogo dni smo obujali ta dan, ne da bi postavili figure, se smejali, kako smo našli "kraljico"

Bil je deževen dan. Obisk pri stricu Francu se je spremenil v družinski šahovski turnir. Na eni strani mama in midva s sestro, na drugi stric z bratrancema. Pet kol. Moj žreb je neugoden. V prvem kolu stric Franc, ki je kriv, da mi vsi premikamo šahovske figure, a posrečilo se mi je. Iz kola v kolo me stric "lovi" s točko zaostanka, turnir je praktično odločen. Mene v zadnjem kolu čaka sestra, njega pa sin, moj bratranec, ki je bil prvak Slovenije v svoji kategoriji. Ata premaga sina, mlajša sestra, drugič, katastrofalno "kresne" svojega brata. Stric si je "izmislil" veliko finale na sedem partij in ga častno izgubil 4,5 : 3,5, a meni je za vse življenje ostala izkušnja s sestro.

Potem je bilo šolanja konec, šolske ljubezni so zatonile, pozabljen je bil ulični nogomet, pony-kolo, visoke trave, domača koruza,.. Tisti stric na RIC je rekel: "V ponedeljek zjutraj se javi na osnovni šoli ...."