II.
torek, 25 September 2012 07:25

Mojemu prvemu ravnatelju je bilo ime Rudi. Slabi dve leti sva delila iste hodnike, stopnišča, vhode, razrede... Na "moj" šah je vplival samo toliko, da sem izbral šahovski krožek, saj na "njegovi" šoli ima vsak učitelj svoj krožek.

Julija, na Braču, v Postiri, na plaži ... potem, ko sem se po prstih odtihotapil, da niso vedeli ... sem na simultanki igral proti Srđanu Maranguniću. Zame, neverjetni, remi v večnem šahu.

Enkrat, okoli turnirja Vasje Pirca, drugi, nepozabni, remi na simultankah: Tomislav Rakič. ki je - približno takrat - slavil naslov mednarodnega mojstra.

V moje življenje sta stopili Dragica in, bodoča tašča, Milica. Njun vpliv na moj šah je bil večji, kot pa vpliv mojega prvega ravnatelja Rudija.

Ko so v bližnjem šahovskem društvu ugotovili, da je moj vrstnik (po nerodnosti sem ga vodil 5 - 0 na klubskih turnirjih) bolj perspektiven od mene, ker je njegov oče sponzor kluba, sem se odločil za bodočo soprogo, komu mar za aktivni šah, na svetu je še mnogo aktivnosti in zadolžitev.

Šah sem igral s sosedom, pod brajdami, ob pivčku in z otroci na krožku.

To so bili časi, ko si je televizija Beograd upala, v času Olimpijade ali dvoboja za naslov svetovnga šahovskega prvaka, na koncu sporeda, prikazati eno ali dve zanimivi partiji s komentarjem priznanega jugoslovanskega velemojstra. Spomnim se Gligoriča, Matanoviča, Ljubojeviča. Tovrstni dogodki so povzročali jutranjo zaspanost, a bili so zelo zanimivi in poučni.

 

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje storitev. Potrdite s klikom na gumb, da se strinjate z uporabo piškotkov.

Sprejmem piškotke s spletne strani.