Dopisni šah Slovenije

IGOR KOS – 18. prvak Slovenije v dopisnem šahu

Na 18. državnem prvenstvu v dopisnem šahu je zmagal Igor Kos, ki si je bogato znanje in izkušnje pridobival pri igranju rednega šaha. Je mojstrski kandidat in član ŠD Radenska – Pomgrad iz Murske Sobote. Igor pripoveduje o svojih šahovskih začetkih:

TABELA 18. DRŽAVNEGA PRVENSTVA

Rojen v Murski Soboti 27. 12. 1959.

S šahovsko igro sem se spoznal že v zgodnjih otroških letih, kar je razumljivo, saj je bil moj oče Alojz v obdobju od leta 1951 do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja vodilni pomurski šahist.

V osnovnošolskih letih sem dajal prednost treningu ostalih športov, predvsem košarki, rokometu in nogometu, pa tudi judu, saj se kljub temu, da sem bil od šestega razreda naprej prepričljivi prvak šole, na regijskih prvenstvih, tako posamičnih kot ekipnih, iz različnih razlogov nisem uspel kvalificirati na republiški finale, drugih tekmovanj za mlade v šahu pa takrat v pomurski regiji ni bilo.

Resneje sem začel spoznavati igro na 64 črno-belih poljih šele v prvem letniku soboške gimnazije, ko sem začel študirati šahovsko literaturo. Oče je imel naročeno revijo Šahovski glasnik, ki je izhajala mesečno v Zagrebu. Temeljito sem preštudiral vsako celotno številko, vključno z reševanjem problemov, in so mi v njem najbolj ostale v spominu dolge analize partij, ki jih je objavljal legendarni Vladimir Vukovič. Kupil sem tudi večino njegovih knjig, še največ sem se naučil iz knjige Od Steinitza do Botvinika. Podobno pomembna za moje razumevanje skrivnosti šahovske igre je bila tudi knjiga Janeza Stupice Šah skozi stoletja. Močno sta name vplivali še dve knjigi. Prva je bila Pol stoletja ob šahovnici avtorja Milana Vidmarja, katere branje je predstavljalo vrhunski estetski užitek in komentarji partij so bili res nekaj posebnega. Drugo z naslovom Za šahovsku krunu Spaski - Fišer pa je napisal Petar Trifunovič in so me še bolj kot Fischerjeve borbene partije, ki je bil sicer v tistih letih moj absolutni šahovski idol, navdušile partije Spaskega, ki je v mladih letih igral šah z veliko domišljije.

Decembra 1974 sem se udeležil prvega klubskega turnirja v hitropoteznem šahu in v naslednjem letu sem postal stalni član prve ekipe soboškega šahovskega društva, in sicer sem igral na prvi mladinski deski. V tem letu sem tudi prvič zaigral na slovenskem mladinskem prvenstvu in nato še trikrat. Prvenstva so bila množična, saj smo vsi igrali v eni konkurenci. Generacija pred menoj je bila zelo kakovostna in se je bilo zelo težko uveljaviti med igralci, med katerimi je izstopal Darko Supančič, tesno pa so mu sledili Danilo Polajžer, Edvard Planinc, Leon Mazi, Oskar Orel, Vojko Mencinger in še nekateri. Najboljši rezultat sem dosegel na svojem zadnjem prvenstvu leta 1978, kjer sem zasedel tretje mesto. Nekoliko presenetljivo je tedaj zmagal Leon Gostiša, sledili pa smo trije igralci, ki smo v osnovnošolskih letih živeli v Murski Soboti (Mladen Tancer mlajši, Igor Kos in Miran Zupe).

Naslednje leto (1979) sem na odprtem prvenstvu prvič postal prvak kluba v počasnem šahu, kar sem nato ponovil še dvakrat in sem na tem turnirju osvojil tudi naslov mojstrskega kandidata kot četrti pomurski šahist, takoj za tremi legendami pomurskega šaha (Alojz Kos, Boris Kovač in Danilo Hari). V tem letu sem debitiral v članski ekipi v republiški ligi, in sicer sem prvi del lige igral na četrti deski, naslednjih pet kol drugega dela pa po presenetljivi odločitvi kapetana ekipe kar na prvi deski, kjer sem v prvem kolu nadaljevanja presenetljivo premagal vodilnega celjskega šahista Franca Pešca.

Leta 1980 sem prvič in tudi zadnjič nastopil na članskem posameznem prvenstvu Slovenije v Trbovljah in sem med trinajstimi šahisti zasedel v močni konkurenci častno enajsto mesto z osvojenimi štiri in pol točkami. Prvak je postal Janez Barle.

K mojim dobrim rezultatom v teh letih je nedvomno pripomoglo tudi sodelovanje z mladim upom Štefanom Ciganom. Tako kot še nekateri drugi člani kluba sva skupaj preanalizirala ogromno predvsem otvoritvenih variant iz takratne šahovske biblije, to je Šahovskega informatorja. Kot njegov sekundant sem bil prisoten na treh turnirjih, kjer je dosegel svoje najboljše rezultate v pionirski in mladinski konkurenci, tako tudi leta 1980, ko je postal pionirski prvak Jugoslavije, in sicer v starosti 14 let v konkurenci do 15 let. Slovenski šah na žalost ni znal izkoristiti njegovega izrednega talenta in mu v nadaljnjih letih ni omogočil kakovostnega strokovnega trenerskega sodelovanja.

{jcomments on}