Vsi članki 

Ogromno dela za "čisto malo več"

Veliko sem razmišljal o tem, katero bi bilo najpomembnejše sporočilo, ki ga lahko dam slovenskim dopisnikom po osvojitvi naslova svetovnega prvaka. Brez vsakega dvoma je najvažnejše sporočilo tisto, ki sem ga podal že v podnaslovu tega prispevka: Ogromno dela za "čisto malo več".

Veliko se vas je v življenju že srečalo s tako imenovanim Paretovim načelom. Govori o nenavadnem pravilu, da nam 20% truda zagotavlja 80% uspeh. Če želimo, da bi bil naš uspeh 100% pa moramo v delo vložiti še preostalih 80% - torej kar 5x več. 

Načelo je zelo uporabno v ekonomiji, kjer recimo vemo, da nam 20% strank prinaša 80% dobiček ali da če vložimo v projekt 20% dela, ga bomo »skoraj dokončali« nekje okrog 80%, kar nam največkrat povsem zadostuje. To razmerje 80/20 seveda ne smemo jemati ravno strogo matematično, saj gotovo obstajajo v različnih primerih manjša ali večja odstopanja.

To pravilo deluje tudi v dopisnem šahu. Z 20% vloženega dela, bo naš uspeh 80%, kar nam morda celo zadostuje. Če pa smo se namenili doseči vrhunski rezultat, potem bomo morali ugrizniti v kislo jabolko in vložiti 5x več dela in truda.

Ko sem približno ocenil, koliko ur dela sem potreboval za naslov svetovnega prvaka, se mi je številka 2000 ur zdela gromozansko velika. Ko pa mi je 20. svetovni prvak Pertti Lehikoinen zaupal, da je v svoj naslov vložil nepredstavljivih 14.700 ur, je moja številka enostavno zbledela. Ampak to sodi  že v povsem drugo zgodbo.

Analiza vloženega časa mi je pokazala, da sem ga vsaj polovico porabil za to, da sem dobil dve odločilni partiji in rešil eno nekoliko slabšo pozicijo. Ja, Paretovo načelo deluje tudi v dopisnem šahu. Če bi v projekt vložil polovico manj dela – torej samo 1000 ur, bi po vsej verjetnosti končal tam nekje pri 10 točkah in osvojil le tretje ali četrto mesto. Ena sama točka manj pa tako ogromna razlika, kot noč in dan, kot najvišja gora in najgloblji prepad … Lahko bi v projekt vložil le 500 ur dela in se na koncu uvrstil nekam v sredino lestvice, kar bi bil objektivno gledano, še vedno lep rezultat.

Lahko bi postopal tudi drugače. Namesto, da sem igral le en turnir in vanj vložil 2000 ur, bi istočasno igral dva turnirja in v vsakega vložil po 1000 ur. Verjetno bi na obeh turnirjih osvojil velemojstrsko normo, svetovni prvak pa ne bi postal nikoli.

Ugotovitev je povsem na dlani. Za vrhunske rezultate se moramo vrhunsko potruditi. Naše delo nikakor ne sme ostati na rutinskih 20%, spopasti se moramo še s tistimi mnogo težjimi 80%. Razlika v izkupičku bo majhna, morda le točka ali dve, toda ravno ta razlika na koncu odloča. Odloča o zmagovalcu turnirja, o svetovnem ali evropskem prvaku, o olimpijskih zmagovalcih …

{jcomments on}