Dopisni šah Slovenije

PREDEN "STOPIM" V SLOVENIJO:

Kdo bi vedel, zakaj sem prva štiri leta pred temno zeleno tablo in zvedavimi očkami imel neverjetno željo, da bi na banki štel denar, na pošti prelagal razglednice ali v TAM-u, na tehniški deski, risal načrte !! Kot učenec, dijak ali študent nisem bežal pred nalogami svojih profesorjev. Piflar ? Ja, če hočete tako. Toda prehod iz šolskih klopi - na koncu poletnih, šolskih počitnic - pred "mlado publiko" je "napor", ki ga nihče ne more prikazati in nihče ne more naučiti, kako ga premagati.  Spopadeš se z njim in si ga prilagajaš. Potem pa me je prešinilo, da delam najlepše delo in izpolnjujem poslanstvo, ki ni dano vsakemu.

Ne bom sanjaril o službenih zadevah zunaj šaha, a znanje, ki sem ga črpal iz svojega "metra knjig" in "dopisnega šaha", sem "prelival" v krožek. Vedno bolj so se dogajali pokali, priznanja in veselje učencev. Prišlo je tako, daleč, da sem zbral 54 (z besedo: štiriinpetdeset) aktivnih članov krožka. "Pogorel" bi, če ne bi imel tudi nekaj mamic in očetov, ki so bili pripravljeni sodelovati, pri realizaciji programa (pravzaprav mojega entuzijazma). Moj tretji ravnatelj v karijeri ni obiskoval šahovskega krožka, a opazil je, da je "nekaj na tem" pa me je seznanil z gospodom Marjanom - bil je predsednik šahovskega društva Hoče. "Moj krožek" je postal "organiziran" in je skupaj s krožkom OŠ Hoče postal "šahovska šola v društvu" ... Postojna. Kranj. Alpe-Adria Celovec in Beljak. Fuerstenfeld.... Kaj vse smo videli, igrali, doživeli, skoraj ni verjeti. Dve leti sem se doma učil in pripravljal, da sem lahko uspešno "predaval" v šahovski šoli društva. Še huje. Kar naenkrat so me "zapeljali" v tekmovalne vode aktivnega šaha.