Skoraj na vseh področjih šahovske dejavnosti so prvi koraki pri nas povezani s profesorjem  dr. Milanom Vidmarjem. To še posebej velja tudi za dopisni šah. Širši šahovski javnosti je malo znano, da je dr. Milan Vidmar leta 1904 kot študent odigral dopisno partijo z A. Lindbergom iz Eskilstune na Švedskem. Partijo omenja mesečnik »Dopisni šah SFRJ« št. 7/8 iz leta 1986 kot najstarejšo znano dopisno šahovsko partijo na področju nekdanje Jugoslavije.

Vidmarjeva dopisna partija je objavljena v nemški šahovski reviji »Deutsches Wochenschach und Berliner Schachzeitung«, letnik 20, stran 387/388, 23.oktobra 1904 v kateri je Milan Vidmar dosegel  s črnimi figurami lepo zmago. Zanimivo je, da je ob Vidmarjevem priimku zapisano Ljubljana (Laibach) iz česar je možno sklepati, da je vsaj ob začetku partije Vidmar še živel v Ljubljani. Poleti leta 1902 je namreč maturiral in se vpisal na dunajsko univerzo. Zanimiva je pripomba o načinu igre – z menjavo pisem (Gespielt durch Briefwechsel), kar nedvoumno potrjuje ga gre za dopisno parijo, ki se je verjetno pričela leta 1902, saj poštne storitve v tistem času niso mogle biti hitrejše od današnjih!

Milan Vidmar je kmalu opustil igranje dopisnih partij. Dopisni šah ga je začel ponovno zanimati šele leta 1936 to je v zrelih letih. Sam opisuje to v svoji znameniti knjigi »Pol stoletja ob Šahovnici« takole:

»Obrnil sem se na Mednarodno zvezo za dopisni šah. Njen predsednik je bil znani madžarski mojster I. Aboni. Svoje poslovno vodstvo je imela zveza v Dresdenu. Tam je izhajalo tudi njeno glasilo Fernschach. Takoj sem zvedel, da se pripravlja zvezni mednarodni turnir. In brez obotavljanja sem se prijavil kot tekmovalec.

Ta dopisni turnir je trajal dve leti. Naklonil mi je prvo nagrado, naslov zveznega mojstra in naslov dopisnega mojstra. Vse ostalo naj pove turnirska razpredelnica- če more. Keres je v nji, veliki P.Keres! Razpredelnica ne pripoveduje, da ta genialni mojster svojih partij ni doigral, ker so ga živi turnirji preveč zaposlovali: v večini partij seje vdal, čeprav je dobro stal v njih. Balogh in Nagy sta znana mojstra živega madžarskega šaha, Henneberger pa švicarskega. Razpredelnica ne pripoveduje, da so ponekod sodelovali celi klubi s svojimi predstavniki v turnirju.

In kakšen je po vsem tem dopisni šah? Zanimiv je nedvomno. Zanimivejši kot sem si mislil. Globlji je lahko od navadnega turnirskega – če ga igra veliki mojster. Da bi bil dostopen napakam kakor turnirski, pa ne morem trditi. ……… Dopisne partije so pravzaprav nekakšne posvetovalne partije. Skoraj vsi dopisni mojstri se opirajo na svetovalce, včasih kar na svoje klube.«

Dr. Milan Vidmar je v svojih zapisih nakazal bistvene značilnosti dopisnega šaha, le ne slutenega razvoja računalništva in »šahovskih motorjev« in njihov vpliv na razvoj šahovske igre na sploh in še posebej dopisnega šaha ni mogel predvideti.

Sodelovanje in zmaga velemojstra Dr. Milana Vidmarja (1885-1962) na mednarodnem mojstrskem dopisnem turnirju v letih 1936-38, ki je bil neke vrste neuradno svetovno prvenstvo, je izjemen dosežek slovenskega velemojstra. Na turnirju, ki se je pričel 5. februarja 1936 in končal 1. februarja 1938, je slovenski velemojster dokazal, da tudi v tej zvrsti šahovske igre spada med najboljše. V svojih dopisnih partijah je pokazal veliko strateško znanje in učinkovito izvajanje zamišljenih akcij, ki jih je največkrat zaključil z učinkovito kombinacijo. Na turnirju je prehitel vse najboljše dopisne šahiste tega časa na čelu z legendarnim dopisnim šahistom Dr. Eduardom Dyckhoffom. Na žalost kasneje na dopisnih turnirjih ni več nastopal.

Partije dr. Vidmarja odigrane na zgoraj omenjen turnirju:
dr. Milan Vidmar - Dyckhoff
dr. Milan Vidmar - Adam
dr. Milan Vidmar - Henneberger
dr. Milan Vidmar - Napolitano
dr. Milan Vidmar - Balogh
Nagy - dr. Milan Vidmar
dr. Milan Vidmar - Johansson
Schoenmann - dr. Milan Vidmar
Ros - dr. Milan Vidmar
Demetriescu - dr. Milan Vidmar
Keres - dr. Milan Vidmar

V mesečniku "Fernschach" št. 4/5 iz leta 1939 je zabeležena njegova izjava ob zmagi na tem turnirju: "Dopisni šah je globji, bogatejši in človek nebi verjel, še nevarnejši kot navadni šah".

Svoje poglede na dopisni šah in dogodke na dopisnem turnirju je dr. Milan Vidmar slikoviti opisal v devetem poglavju knjige "Goldene Schachzeiten - Errinerungen", ki jo je izdala leta 1960 založba Walter de Gruyter & Co.

Ivan Marek in Andrej Mišura ter nekaj drugih slovenskih šahistov je v letih od 1932 do 1940 igralo domače in mednarodne dopisne partije. Tekmovanje v Jugoslaviji je prirejal Odbor za dopisni šah pri Šahovski zvezi Jugoslavije. Na dopisnem turnirju, ki ga je leta 1933 organiziral Ozren Nedeljković in je štel za neuradno prvenstvo Jugoslavije pred drugo svetovno vojno, je v drugi skupini kot edini slovenec igral gojenec Vojne akademije v Beogradu Ljubo Šercer, narodni heroj v drugi v drugi svetovni vojni, ki je osvojil v svoji skupini četrto mesto.

Ivan Marek je sodeloval na mednarodnem dopisnem turnirju "Bratislava 1939". Njegova partija s tega turnirja je objavljena v knjigi "Dopisni šah v Sloveniji - 500 partij".