Dopisni šah Slovenije

Razlog je povsem enostaven. V dopisnem šahu je preverjanje partij v smislu, ali je igralec uporabljal analizne motorje ali jih ni, praktično nemogoče. Spletni strežniki seveda imajo programe, ki naj bi odkrivali tovrstne kršitve. Ti so morda uporabni pri internetnem šahu v realnem času, odpovejo pa pri dopisnem šahu. Tovrstni programi preverjajo odstotek ujemanja igralčevih potez z izbiro, ki jo ponudijo šahovski motorji. Možno je, da preverjajo ujemanje tudi glede na nekaj najboljših potez, ki jih v dani poziciji predlagajo motorji, dosti dlje od tega pa se zagotovo ne morejo spuščati. V realnem času so verjetno dovolj efektivni, da odkrijejo kršitelje, v časovnih pogojih dopisnega šaha pa njihovi algoritmi enostavno ne morejo delovati.

Poglejmo si le dve situaciji:

V vrhunskem dopisnem šahu igralci ne verjamejo šahovskim motorjem na prvo žogo. Tudi na drugo ali tretjo ne. Pravzaprav jim sploh ne verjamejo. Govorim seveda o pozicijah, kjer najboljša poteza ni evidentno jasna. Skoraj pravilo je, da se v tovrstnih pozicijah izkaže, da je najboljša recimo tretja, osma ali celo petnajsta poteza, ki jo servira motor. Igralec pri svojih analizah seveda še kako uporablja motorje, toda ne zato, da bi prepisoval njihove odločitve. Igralec išče idealno potezo, do katere pride po kompliciranih analiznih postopkih. Pri tem načrtno išče situacije, ko se programi motijo. Programi pa se skoraj vedno motijo. Ne verjamete? Poglejte samo, katere otvoritvene poteze, vam predlagajo motorji. Take, za katere se dokaj hitro izkaže, da niso najboljše. Zato pa dopisni igralci v otvoritvah uporabljamo večinoma uhojeno teorijo in se ne menimo preveč, kaj pravijo motorji. Ali res mislite, da so pozicije, ko zmanjka teorije, kaj drugačne? Ne, niso. Motorji se v istem tempu motijo še naprej.

Obstaja pa še vsaj en način, kako se lahko izigra programe, ki preverjajo uporabo motorjev. Recimo, da igrata med seboj "pošten igralec", ki motorjev ne uporablja in nekdo, ki "goljufa". Goljufu sploh ni potrebno, da bi igral najboljše poteze. Dovolj je le, da ima partijo pod kontrolo in s skrito računalniško pomočjo igra le nekoliko boljše od svojega nasprotnika. Pri tem lahko od časa do časa potegne tudi slabšo potezo. Partija bo verjetno trajala 80 potez, a zmagovalec je znan vnaprej.

Spletni strežniki, ki ne dovoljujejo uporabe motorjev, nam torej prodajajo iluzijo, da imamo na drugi strani igralca, ki igra izključno "s svojo glavo". Morda je to res, morda pa tudi ni … Dokler gre za prijateljske partije, je pravzaprav še nekako v redu, ko gre za pomembna tekmovanja pa vse skupaj ni več dopustno.

Pred časom sem na enem od takih strežnikov zasledil polemiko, v kateri uradni svetovni dopisni zvezi oporekajo regularnost prav zato, ker dovoljuje uporabo šahovskih programov. Šli so celo tako daleč, da so razpisali 14. svetovno prvenstvo, na katerega se lahko prijavi vsakdo in to pod psevdonimom. Končano naj bi bilo v kakšnem letu!? Pri tem so izhajali iz predpostavke, da je 14. svetovni prvak že uporabljal računalnik ter da je pri ICCF regularnih le prvih 13 prvakov …

Kakšno sprenevedanje, naivnost ali morda samo neumnost! Ob tem, ko so ravno ti strežniki pravi poligon za goljufe, si drznejo točno to očitati  svetovni organizaciji ICCF. Vse to seveda počnejo za tistih nekaj ušivih evrov članarine, dopisni šahisti jim pa nasedajo. Če še niste vedeli, zdaj veste. Na strežnikih, ki prepovedujejo uporabo motorjev, zmagujejo tisti, ki znajo najbolj zvito goljufati.

Menim, da je iz gornjega izvajanja več kot jasno, da je lahko regularen samo tisti dopisni šah, v katerem so dovoljena vsa sredstva. Tako je bilo včeraj, tako je danes in bo tudi jutri! Včasih so bili to prijatelji velemojstri, danes so to šahovski motorji, jutri pa … Ostanimo zdravi, pa bomo videli.

{jcomments on}