Dopisni šah Slovenije

Spoštovani,

ne bom vam predstavil nekoga, ki je prišel v šah in je, kot "super nova", ustvaril nekaj neverjetnega. To ne bo zgodba o Gariju Kasparovu, Viktorju Korčnoju ali o Marjanu Šemrlu....

To bo pravljica o preprostem avanturistu in samouku, ki se sprehaja skozi črno-bela polja kot elektromagnetna motnja v solarnem sevanju rumeno zlate protuberance.

Sem ...

rojen nekega deževnega petka, ko mama in ata nista več verjela, da jima bo uspelo sestaviti otroka, čeprav sta se za menoj zgodila še Olga in Vili. Pljučnica nam je vzela atija in mama se je, za nas "lauženke", prebijala skozi MTT do upokojitve. Stric Franc nam je pravil "samorastniki".

Kdo bi danes vedel, zakaj mi je mama v prvem razredu pokazala šah in kako se premikajo figure. Morda je želela mojo fantovsko energijo usmeriti v nekaj bolj mirnega, morda je samo preganjala zimski dolgčas v svojem dnevu. V tej vojni belo-črnih figuric je bilo nekaj očarljivega, saj sem začel figurice prelagati tako, da sem igral "sam s seboj". Čez pol leta mama ni imela več veselja igrati z menoj, sestrica pa je bila premajhna in se je učila postavljati figure.

Spominjam se dveh-treh stricev, ki so prišli na obisk, igrali so z mano šah, a glej ga zlomka, šele veliko kasneje sem razumel, zakaj mi na začetku vzamejo kmeta ali figuro in jo dajo s šahovnice, ker oni z otroci drugače šaha ne igrajo.

To so bili časi parnih lokomotiv, nenavadno rdeče belih avtobusov, košenj sena, obiranja koruze, trganja grozdja, ....