III.
torek, 25 September 2012 07:25

Jesensko jutro je bilo lepo, kot so lahko lepa samo jesenska jutra. Hitel sem z avtobusa na avtobus in mimogrede kupil dnevnik Večer. Kroniko in športne strani sem, vsako jutro, prebral do izstopa, v drugo smer so si sledile aktualne novice. Tisto jutro, oktobra 1981, je bila, na koncu športnih strani, objavljena kratka novica o šahu, ki se je končala s pripisom: če bi koga zanimalo tekmovanje v dopisnem šahu, naj svoje podatke sporoči na Šahovski klub SAVA v Beograd in uvrstili ga bodo tekmovalno skupino.

Bolj, kot tekmovalni naboj, me je vlekla radovednost, kako se igra šah po pošti. Nisem dolgo čakal, ko je prišlo na pisalni stroj tipkano sporočilo z nekaj osnovnimi navodili in seznam SDŠ-III-67 (devet igralcev med Boko Kotorsko in Mariborom. Dva med njimi sta imela zelo nenavadna naslova: ime in priimek, Perast Boka Kotorska, ime in priimek otok Korčula. Brez ulice, brez hišne številke.) Kmalu so prišle tudi prve dopisnice "sa puno pozdrava".

Prva izkušnja - ne moreš voditi partije tako, da sproti prelagaš dopisnice in premikaš figure. "Izumil" sem karirasti zvezek, v katerega sem sproti zapisoval poteze in risal šahovsko pozicijo tako, da sem figuro zradiral in narisal tja, kamor se je s potezo premaknila. Zvezek sem nosil s seboj na avtobus (Večer sem vedno manj prebiral med vožnjo.), v kopalnico, da, celo v spalnico. Spoznal sem, da ni dovolj premikati figure in zavil sem v knjigarno po svojo prvo šahovsko knjigo:

Parma, Kutin: Šah za vsakogar, 284 strani, ....
 

Spletna stran uporablja piškotke za zagotavljanje storitev. Potrdite s klikom na gumb, da se strinjate z uporabo piškotkov.

Sprejmem piškotke s spletne strani.