Dopisni šah Slovenije

Mislim, da sva z Jankom, konec osemdesetih let, igrala v istem polfinalnem turnirju za prvenstvo Beograda, ko sem bil zmagovalec drugega turnirja pod okriljem ŠK SAVA. Željko je bil iz Karlovca. Verjetno bi bil on zmagovalec turnirja, jaz morda četrti, a turbulentni dnevi so zdrveli skozi tisto poletje. Nekaj partij so registrirali z 0:0 in Željko je ostal za menoj - za mojo drugo zmago na dopisnem turnirju, se je morala končati zgodovina velike države. Nikoli ne bom vedel, ali se je igralo finale, saj so se "poštni" stiki z Beogradom zelo "zataknili" - pošta je, kar naenkrat, v 540 km oddaljeno mesto potovala dva ali tri tedne.

Čeprav sem imel odprtih nekaj mednarodnih partij, se mi je zdelo, da se moj dopisni šah sesuva.

Danes ne vem več, kako sem našel naslov šahovske zveze Avstrije in tistega Fehrnschacha. Glede na dogodke na sončni strani Alp nisem verjel, da bodo odgovorili na moj dopis, v katerem je bila bistvena prošnja, da mi pomagajo, da bi lahko igral na mednarodnih, dopisnih, šahovskih turnirjih.

Pa je prišel odgovor. Na njem ni bilo avstrijskih znamk in žigov. Pisal mi je gospod Franček Berglez. Z avstrijskega Fernschacha so mu poslali mojo pošto in on je takoj "ukrepal". Prijavil me je pri ICCF, moj dopisni šah se je premaknil v našo "deželo".

Kako to ni bilo zame. Začetni turnirji so bili polomija, saj so dopisnice potovale dolgo, počasi ... ja - zares - še vedno preko Beograda, čeprav sta nas Vatikan in Nemčija že priznala kot novo državo v Evropi. Še danes sem prepričan, da sem bil na "dobri" poti, da "pozabim" na dopisni šah. Velik prispevek k zatonu bi lahko prispeval tudi moj šolski krožek, saj so se mi dogajali neverjetni uspehi na državnih prvenstvih - kako naj pozabim Čatež in drugo mesto za Starim trgom ob Kolpi, pa sanjske uvrstitve posameznikov med prvih deset,.... Dopisnice iz Brazilije, Združenih držav, Rusije in Nemčije so postajale breme, napor, nujno zlo.

Moj nečak Andrej je postajal najstnik z goro zanimanj, a prednjačile so videoigre in želja po računalniku. Ko je bil v šestem razredu, mi je uspelo, da sem ga "spravil" na medšolsko prvenstvo posameznikov v šahu. V šoli se je začel dogajati ARNES. Februarja smo se preselili na Ptuj - pravzaprav na enega od gričev nad Ptujem, kjer sem si leto in pol prizadeval, da bi v hišo prišel telefon. Linijo smo dobili za Veliko noč, dan pred dopustom v juliju pa mi je ravnatelj v roke porinil ovojnico z navodili in pristopnimi podatki za internet. Andrej je prišel na počitnice, z njim pa računalnik in "radovednost", kako bi se le-ta preko telefonske linije povezal na internet. Kaj je internet ? Kaj se skriva za to besedo in kaj nam bo to ? Andrej je potrpežljivo bedel z menoj v pozno noč, ko sva nekaj počela, vpisovala, pretepala komarje, strmela v modro zelene okvirje in bela prazna polja. Kaj je bilo to ? Windows 3,11 ? Internet explorer 3 ? Še dobro, da sva imela UEFA 2 (nogomet) in F1 (formulo), kjer sva tekmovale eden proti drugemu, ko sva se naveličala nekoristnih, internetnih okvirjev. Sva prečitala v Moj mikro ? Nama je kdo povedal ? Proti koncu drugega tedna počitnic sva izvedela, da za uspešen priklop na internet potrebujeva telefonski modem 14400 kb tisti PC pa je imel samo 2400 (2600 ali 2800) kb-jev. Na Ptuju sva v "garažni" računalniški firmi dobila, po ugodni ceni, črno škatlo, ki so ji rekli fax-modem. Uspešen stik z internetom je pozabljen, kaj sva iskala, prav tako, ampak, tam za gozdom, se je začel odpirati novi, virtualni svet, ki mi je bil do takrat zelo neznan in še bolj nepoznan.

V dopisnem šahu Slovenije se je zgodilo - prej, a tu blizu - nekaj lepega, razpis prvega državnega prvenstva samostojne Slovenije v dopisnem šahu. Ne bo vam težko najti tabele turnirja, a tisto, kar mene še danes preseneča, je prva pošta, ki je pomenila začetek turnirja. Zakaj je še vedno v mapi, ne vem, a kadarkoli jo pokažem dnevni luči, se vidi, da so moji tekmeci titulirani z M, MK ali I, zraven mojega imena stoji "?" - v modernem svetu bi se reklo "unknown" .